Info

Dnevi so mu tekli enolično; a ni se dolgočasil, čeprav se ni shajal z ni-komer. Marljivo in pazljivo se je bavil z gospodarstvom, jezdariI po okolici in čital.

Prav za prav ni mnogo čital. Prijetneje mu je bilo poslušati pripovedi starega Antona. Po navadi je Lavreckij s’čdal s pipo tobaka in skodelico čaja k oknu; Anton se je postavil k vratom, prekrižavši na hrbtu roke, in pričenjal svoja počasna pripovedovanja o starodavnih časih, o onih bajeslovnih časih, ko se oves in rž še nista prodajala na merice, marveč v velikih vrečah, po dve in po tri kopejke za vrečo; ko so se na vse strani, celo tik pod mesto, še razprostirali pragozdovi in nedotaknjene stepe.

»A dandanes,« je tožil starec, ki je bil prekoračil že osemdeseto leto, »so tako hudo vse izsekali in vse razorali, da že nimaš več kje voziti. Anton je pripovedoval tudi mnogo o svoji bivši gospodinji Glafiri Petrovni: kako so bili oni preudarni in varčni; kako se jim je marsikak gospod, po navadi kak mlad sosed, prilizoval, jih začel pogamffi obiskovali in kako so se oni njemu na ‘ljubo blagovolili celo oblačiti v svojo praziliško avbico s pentljami takšne barve, ki so ji rekli »raassaka«, in v rumeno obleko iz svile, ki se je imenovala »tru-tru-levantin.

A kako so se potem razjezili na dotičnega gospoda soseda zovoljo njegovega nedostojnega vprašanja. Kako so nam ukazali, da ga ne smemo pustiti v hišo nikdar več in kako so se prav takrat odločili, da se naj po njhovi smrti vse do najmanjše krpice izroči Feodorju Ivanoviču.

Plemiško gnezdo; Ivan S. Turgenjev

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *