Dva dni pozneje je Marja Dmitrijevna izpolnila svojo obljubo in prispela z vso svojo mladino v Vasiljevsko. Deklici sta takoj stekli na vrt, Marja Dinitrijevna pa se je s trudnim korakom razgledala po sobah in s trudnim glasom vse pohvalila. Svoj obisk pri Laveckem je smatrala za znak velike svoje milosti, malodane za dobro delo. Prijazno se je nasmehnila, ko sta prišla Anton in Aprakseja po starem običaju ruskih plemiških dvorcev poljubit ji roko, in je z narejeno slabotnim glasom skozi nos poprosila, da bi ji postregli s čajem.
V veliko nejevoljo Antona, ki si je bil nateknil pletene bele rokavice, ni čaja dopotovavši gospe graščakinji serviral on, marveč na-jeti strežaj Lavreckega, o katerem je trdil starec, da ne pozna nobenih manir. Zato pa je prišel Anton pri kosilu na svoj račun: s strumnim korakom se je ustopil zad za naslanjač Marje Dmitrijevne in ni nikomur več odstopil svojega mesta! Po tolikih letih zopet enkrat ponovivši se pojav gostov v Vasiljevskem je hkrati vznemiril in razveselil starca: prijetno mu je bilo videti, da se visoka gospoda pozna ž njegovim gospodom.
Sicer se pa ni ta dan vznemirjal on sam: ž njim vred je nemir prevzel tudi Lemma. Lemm se je bil oblekel v kratek frak tobačne barve z ostrimi škrici, si trdo zategnil svoj vratni robec ter se neprestano odkašljeval in umikal s prijetnim in vljudnim obrazom. Lavreckij je z veseljem opazil, da se zbližanje med njim in Lizo nadaljuje: čim je bila vstopila v njegovo hišo, mu je prijateljsko ponudila roko. Ko je bilo kosilo pri kraju, je potegnil Lemm iz zadnjega žepa svojega fraka, kamor je že prej ves čas segal z roko, majhen zavitek notnega papirja in ga s stisnjenimi ustnicami molče položil na klavir.
To je bila romanca, ki jo je bil snoči uglasbil na staroverski nemški tekst, v katerem so igrale zvezde veliko vlogo. Liza je takoj sedla h klavirju in preigrala romanco … Gorje! Glasba je izpadla zamotano in neprijetno prisiljeno; videlo se je, da se je komponist silil izraziti v nji nekaj strastnega in globokega, a rezultat je bil ničeven: ostalo je pri samem prizadevanju. Lavreckij in Liza sta to oba občutila — tudi Lemm je to razumel.
Besedice ni dejal in vteknil svojo romanco nazaj v žep. In v odgovor na Lizino željo, da bi še enkrat zaigrala skladbo, je samo zmajal z glavo in pomembno rekel: »Sedaj — bastal« Nato se je sključil, zlezel v tri gube in odšel. Proti večeru se je odpravila vsa družba ribe lovit, v ribniku na koncu vrta je živelo mnogo karasov in kapeljnov.
Za Marjo Dmitrijevno so prinesli naslanjač na breg v senco drevesa, ji pogrnili preprogo pod noge in ji dali najboljši trnek. Anton ji je kot stari, izkušeni ribič ponudil svoje usluge. Z veliko vnemo ji je nabadal na trnek črvičke, po katerih je segal z golo roko in pljuval nanje; od časa do časa, je celo sam metal trnek, pri čemer se je z vsem telesom graciozno sklanjal nad vodo.
Odlomek iz knjige: Plemiško gnezdo
Avtor: Ivan S. Turgenjev