Plemiško gnezdo
Na zadnjih dveh sedežih sta sedeli Marja Dmitrijevna in Liza, na sprednjih obe deklici in hišna. Večer je bil topel in tih, in okenski šipi na obeh straneh sta bili spuščeni. Lavreckij je jahal v zmernem dirku poleg kočije na Lizini strani, držeč roko na spuščenen okencu — vrgel je bil vajeti na vrat mirno tekočega konja —in je od časa do časa izmenjal par kratkih besed z mlado devojko. Večerna zarja je ugasnila, nastopila je noč, a navzlic teinu je postajal zrak celo toplejši.
Naglo in enakomerno je drčala kočija. Liza se je sklonila predse; vzhajajoči mesec ji je svetil v obraz, nočni, vonjivi vetrček ji je pihljal v oči in lica. Bilo ji je dobro. Roko je držala na spuščenem okencu kočije tik poleg roke Lavreckega. Tudi njemu je bilo dobro: nesel se je po mirni nočni toploti in oči ni odineknil od dobrega mladega obraza, poslušajoč mladi in še v šepetu zvonki njen glas, pripovedujoč MU preproste, dobre stvari; niti zapazil ni, kdaj je imel za seboj pol pota. Ne hoteč buditi Marjo Dmitrijevno, je rahlo stisnil Lizi roko in ji dejal: »Saj sva sedaj prijatelja, kaj ne? « Ona je pritrdila z glavo, in on je ustavil konja. Kočija se je odpeljala ter se v daljavi mirno nagibala in zniževala. Lavreekij se je v koraku odpravil proti domu.
Car poletne noči ga je objel; vse naokrog se niu je zdelo tako nepričakovano čudno in istočasno tako zdavnaj in tako sladko znano; v bližini in daljavi — a videlo se je daleč, čeprav oko marsičesa izmed tega, kar je bilo vidno, ni razločevalo — je bilo vse pokojno. Mlado, razevetajoče se ‘življenje se je izražalo celo v tem pokoju. Lavreckega konj je dobro stopal in se enakomerno nagibal na desno in levo; njegova velika, črna senca je šla vštric ž njim; bilo je nekaj skrivnostno-prijetnega v topotu njegovih kopit, nekaj veselega in čudovitega v zvenečem petju prepelic.
Zvezde so tonile v nekakem svetlem dimu; nepolni mesec se je bleščal v trdem blesku; njegov svit se je v sinjem potoku razlival po nebu in padal v lisah dimastega zlata na tenke oblačke, veslajoče blizu nad zemljo. Sveži zrak je privabljal lehko vlago na oči, mehko objemal vse ude in v svobodnem toku napolnjeval prsi! Lavreckij se je naslajal in bil vesel svoje naslade. »No, še bomo živeli, « je mislil sam pri sebi, »ni nas še docela zgrizla …« Kdo ali kaj, ni izrekel do konca Nato je začel misliti o Lizi in o tem, da težko, če ona res ljubi Panšina; da mu je dano, srečati se ž njo v drugih okoliščinah.
Avtor: Ivan S. Turgenjev