Odlomki

Plemiško gnezdo
Na zadnjih dveh sedežih sta sedeli Marja Dmi­trijevna in Liza, na sprednjih obe deklici in hišna. Večer je bil topel in tih, in okenski šipi na obeh straneh sta bili spuščeni. Lavreckij je jahal v zmer­nem dirku poleg kočije na Lizini strani, držeč roko na spuščenen okencu — vrgel je bil vajeti na vrat mirno tekočega konja —in je od časa do časa izme­njal par kratkih besed z mlado devojko. Večerna zarja je ugasnila, nastopila je noč, a navzlic teinu je postajal zrak celo toplejši.

Naglo in enakomerno je drčala kočija. Liza se je sklonila predse; vzha­jajoči mesec ji je svetil v obraz, nočni, vonjivi ve­trček ji je pihljal v oči in lica. Bilo ji je dobro. Roko je držala na spuščenem okencu kočije tik poleg roke Lavreckega. Tudi njemu je bilo dobro: nesel se je po mirni nočni toploti in oči ni odineknil od dobrega mladega obraza, poslušajoč mladi in še v šepetu zvonki njen glas, pripovedujoč MU preproste, dobre stvari; niti zapazil ni, kdaj je imel za seboj pol pota. Ne hoteč buditi Marjo Dmitrijevno, je rahlo stisnil Lizi roko in ji dejal: »Saj sva sedaj prijatelja, kaj ne? « Ona je pritrdila z glavo, in on je ustavil konja. Kočija se je odpeljala ter se v daljavi mirno nagibala in zniževala. Lavreekij se je v koraku od­pravil proti domu.

Car poletne noči ga je objel; vse naokrog se niu je zdelo tako nepričakovano čudno in istočasno tako zdavnaj in tako sladko znano; v bližini in daljavi — a videlo se je daleč, čeprav oko marsičesa izmed tega, kar je bilo vidno, ni razločevalo — je bilo vse po­kojno. Mlado, razevetajoče se ‘življenje se je izražalo celo v tem pokoju. Lavreckega konj je dobro stopal in se enakomerno nagibal na desno in levo; njegova velika, črna senca je šla vštric ž njim; bilo je nekaj skrivnostno-prijetnega v topotu njegovih kopit, nekaj veselega in čudovitega v zvenečem petju pre­pelic.

Zvezde so tonile v nekakem svetlem dimu; ne­polni mesec se je bleščal v trdem blesku; njegov svit se je v sinjem potoku razlival po nebu in padal v lisah dimastega zlata na tenke oblačke, veslajoče blizu nad zemljo. Sveži zrak je privabljal lehko vlago na oči, mehko objemal vse ude in v svobodnem toku napolnjeval prsi! Lavreckij se je naslajal in bil vesel svoje naslade. »No, še bomo živeli, « je mislil sam pri sebi, »ni nas še docela zgrizla …« Kdo ali kaj, ni izrekel do konca Nato je začel misliti o Lizi in o tem, da težko, če ona res ljubi Panšina; da mu je dano, srečati se ž njo v drugih okoliščinah.

Avtor: Ivan S. Turgenjev

 

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *