Včasih so vzmetnice veljale za odlična ležišča, že kar kakšni dve desetletji nazaj pa so jih popolnoma izrinila ležišča iz pene in drugih materialov, ki se nekoliko bolj vzdržljivi in imajo zato tudi daljšo življenjsko dobo. Težava ležišč z vzmetmi je namreč v tem, da so v njih kombinirani statični deli (polnilo) in dinamični deli (vzmeti), kar vodi v hitro obrabo. Vzmeti, ki pritiskajo na polnilo, ga namreč slej kot prej obrabijo, do obrabe pa pride poleg tega tudi zaradi tega, ker se polnilo pod maso osebe med spanjem splošči. Končni rezultat je hitro ta, da se vzmetnice tako uničijo, da vzmeti pokukajo celo skozi zgornjo plast oziroma prevleko.
Kot alternativa takšnim ležiščem so se pojavila ležišča brez vzmeti. Najbolj so priljubljena ležišča iz pene, ki dolgo ohranjajo svojo čvrstost in obliko, poleg tega pa za razliko od starih vzmetnic omogočajo tudi tako imenovano consko porazdelitev. Vzmetnice, ki vsebujejo po celotni površini ležišča enake vzmeti, namreč ne omogočajo prilagajanja ležišča različnim delom telesa in njihovi masi, pri ležiščih iz pene pa je povsem enostavno poskrbeti, da ima predel pod trupom drugačno trdoto kot predel pod glavo ali pod nogami.
Kaj pa nasprotniki pene? Ležišča iz pene so pogosto kritizirana predvsem zato, ker je pena popolnoma sintetičen oziroma umeten material, med tem, ko so bili v starih vzmetnicah tudi naravni materiali. Vendar pa je potrebno priznati, da naravno ni vedno najboljše – prav nekateri naravni materiali so namreč pravo gojišče pršic, plesni in bakterij, saj jih je težko dobro odbelati in doseči njihovo čistost.